krajinski-arhitekt-pokopalisce

Prihajajoči dnevi so neločljivo povezani z razmišljanjem o vrtovih večnosti. Kadar potujem v tuje dežele, so pokopališča vedno na seznamu “must-see”. Delno po profesionalni plati, saj krajinski arhitekti načrtujemo tudi pokopališča. Predvsem pa sem prepričan, da pokopališča povejo veliko o kulturi naroda. Na severu Evrope imajo gozdna in parkovna pokopališča. V mediteranu prevladujejo kamnite grobnice – predvsem iz praktičenga vidika, ker so tla večinoma kamnita in lopata ne more skopati jame. Kaj pa pri nas? Kaj pokopališča povedo o nas in našem načinu razmišljanja? Pokopališča-kot so nekdaj bila- iz zgornje fotografije so iskana redkost – ta je npr.v Beli Krajini. Parkovna pokopališča bi prešteli na prste ene ali dveh rok. Naša realnost je še vedno: poliran marmor, visoki parcelni robniki, imenitni barvni prodniki, veliki bahavi napisi, posebni zabojniki za odpadne plastične sveče, baterijski plemeni in tudi umetno cvetje. Velike tlakovane in peščene površine, redka drevesa in klopi… V isti sapi ločujemo gospodinjske odpadke in na leto v povprečju kupimo in potem tudi odvržemo približno 6.000.000 kg sveč (več info na povezavi). Kupujemo lokalne ekološke izdelke in hkrati uvažamo “marmorje” iz Kitajske, Indije, Indonezije. Vrtnarimo v skladu s permakulturnimi načeli, stoletne lipe ob cerkvah in pokopališčih pa bi najraje požagali, da ne bodo več “smetile” zloščenih vrtičkov naših pokojnih…Ko boste v teh dneh paradirali po pokopališčih, prižigali tiste sveče s pokrovčki in kupovali krizanteme, ne pozabite, da sveče lahko prižigamo v srcih z dobrimi mislimi. Sveže cvetje in dragoceni čas pa raje podarjajte živim. Pri urejanju in načrtovanju “večnih vrtov” vaših pokojnih pa ne pozabite, da smo po smrti vsi enaki… Pokopališča naj bodo prostor svetlobe, spominov in miru…