Najlepša svetloba v vrtovih je poleti zgodaj zjutraj in pozno popoldne oz. ko se dan preveša v večer. Tudi po hitri poletni nevihti je včasih svetloba kot na slikah Jana Vermeera. In pravijo, da je najlepša svetloba v vrtovih svetloba s severa. Ravno dovolj je posredno pritajena in rahlo hladnih tonov. Tudi direktna sončna svetloba poskrbi za prav imenitne prizore s svojo neposredno svetlo, bleščečo svetlobo. Barve so pri taki svetlobi največkrat kot bi bile oprane, sence pa močne in kontrastne. Čisti impresionizem. Vrtovi so v taki svetlobi prepojeni z barvo in bleščeče svetleči. Take posebne učinke dosežemo tudi s pravim izborom rastlin in gradiv.
Z zasaditvami in drugimi prvinami vrtna umetnost že od nekdaj želi ustvarjati razpoloženje, izzvati čustva ter poudarjati duha prostora. Danes je »čim manj vzdrževanja« in »iglavci ter vedno zelene rastline« hkrati z »naj bo lep vse dni v letu« še vedno najpogostejša želja naročnikov pred začetkom načrtovanja. Zato prepogosto srečujem vrtove, ki so nič več kot samo urejene parcele ob hiši. Na urejeni parceli nič ne vzvalovi duha, vzdrami misli in preseneti oko. Lepa je, ampak dolgočasna. Kisle kumarice. Pa toliko posebnih efektov lahko dosežemo samo s pravo linijo okrasnih trav, eno strateško umeščeno gmoto žareče cvetočih trajnic ali premišljeno potezo elegantno belo cvetočih grmovnic. Svetlobe ne moremo ujeti v kletko, lahko pa ujamemo njen odsev. Poleg omenjenih rastlin so tu še tiste s srebrnkasto podobo (npr. nekatere hoste, perovskija, žajbelj, rman, čišljak, določene vrbe, metuljnik in bradatec). Konec koncev tudi samo z zamenjavo vrtnega pohištva lahko senčni vrt odseva poletni sijaj.
Ker so vrtovi proces, kakšno stvar pogrešimo šele, ko preberemo kak tak zapis kot je bil tale danes. In vedno je pravi čas za spremembo. Saj veste, tudi hiša postane dom šele takrat, ko zadiši po praženi čebuli in je kak vogal oškrbljen. Pa si tega na začetku nihče ne želi.
Več pa lahko preberete v tedniku NEdelo.