Sončno popoldne pred slabimi desetimi dnevi. Sto devetinštirideset gosto rastlih, do enega metra visokih. Sveže požaganih. Zažganih na grmadi. Skupaj z glivami pušpanovega ožiga in gosenicami pušpanove vešče. Po hrbtu in čelu kaplje potu, v nosu vonj po ožganem. Pa kaka solza v očeh… O žalostni globalizacijski zgodbi pušpanov danes v NEdelu.
Skupaj z odprtimi potmi globalizacije smo namreč v »akcijskem« zabojčku s 6 sadikami pušpanov namreč dobili tudi nove bolezni, v kontejnerju iz Azije pa še zloveščo veščo, ki je res pretirano lačna in se celo štirikrat letno razmnožuje. Ne samo, da izginjajo vsi v kroglo striženi in tisti v nadstropja gojeni, celo baročni parterji francoskih dvorcev v dveh tednih ostanejo brez enega zeleno bleščečega listka.
Zgodba naših sto petdeset pušpanov se je začela pred več kot sto leti. Najstarejšo sadiko je nekdo iz Kovačeve domačije posadil na osončen vogal parcele blizu hiše. Pri hiši je po navadi vedno rasel en pušpan. Vse hiše v vasi so ga imele, tako kot večino njih na Dolenjskem in še nekaterih drugih pokrajinah naše dežele. Ta naš grm je sedaj visok poldrugi meter, več kot tri širok. Nihče ne ve, kolikokrat so mu odlomili vejico za zadnji pozdrav umrlemu, za koliko porok so z njimi pletli vence, kolikokrat je varoval domačijo pred gromom, točo in vsem hudim. Koliko cvetno nedeljskih butar je krasil in koliko generacij sosedovih mačkonov se je okrog njega smukalo. Tam na vogalu je stal v družbi španskega bezga, vajgelije in dojcije. Pred dvajset leti sva skupaj z mamo pripravila njegove potaknjence in predvsem mama jih nadaljnjih petnajst let skrbno gojila na robu njive. Šest let bo od takrat, ko smo jih presadili v nov vrt Kovačeve domačije. Gmote striženih pušpanov so do prejšnjega tedna predstavljale hrbtenico vrta, gradile njegovo nepogrešljivo strukturo in soustvarjale njegovo scenografijo skozi vse letne čase in ure dneva. Skupaj stoletnikom. Lansko leto smo najprej dobili nepovebljen obisk pušpanovega ožiga, letos pa veščo. Da bi rešili stoletnika, smo tako žrtvovali vse ostale. Solzo žalosti je gotovo na skrivaj potočila tudi moja mama.
Če v danes v spletni iskalnik vpišete iskalni pojem pušpan, bodo zadetki na prvi strani samo v povezavi z besedami bolezen, ožig in vešča. V zgodovini vrtne umetnosti se pušpan omenja že 4000 let pred našim štetjem, v Egipčanskih vrtovih. Od renesanse in baroka dalje pa je v Evropi v tisočerih pojavnih oblikah pomemben gradnik vrtov in parkovnih ureditev v družbi tise ter navadnega gabra. Vešča se v Evropi prvič zabeleži v letu 2007 v Nemčiji in na Nizozemskem. Pri nas leta 2011. Zanimivo je, da naj bi veščo v Rusijo pripeljali z italijanskimi sadikami v času urejanja olimpijskega kompleksa v Sočiju 2012.
Za pušpanov ožig zaenkrat ni učinkovitega dolgoročnega zdravila, vešča pa v naših podnebnih pasovih nima konkurenčnega naravnega sovražnika in je nujna izredno pogosta ter redna uporaba insekticidov. Obeti so slabi, veliko se govori in piše, naredi pa premalo. Le sprehodite se po vrtnarijah in večjih centrih. Jaz sem se prav namenoma in nisem srečal sadike, ki ne bi imela znakov pušpanovega ožiga. Celo sadike prepredene s pajčevinami in z gosenicami vam ponujajo naprodaj. Se sprašujem, če je možno prepovedati ali vsaj omejiti prodajo na nivoju države? Tako mogoče uspemo ohraniti vsaj tiste stare, zgodovinsko, kulturno in prostorsko pomembne zasaditve oziroma posamezne primerke. Sprehodite se med vašimi nasadi in se pravočasno odzovite. Z nakupovalnih seznamov za vaš vrt, teraso ali lonce pred glavnim vhodom pa (vsaj zaenkrat) črtajte pušpan!
Našega ohranjenega stoletnika sedaj tedensko »peremo« z insekticidi in deležen je pozornosti kot je najbrž v vsej svoji burni zgodovini ni bil. Če že kaj, sem sedaj dobil potrditev tistega, kar so nam na fakulteti nenehno ponavljali: »Dobra zasnova je tista, ki ji ni moč nič vzeti in nič dodati!« Enemu delu vrta Kovačeve domačije smo bili primorani nekaj vzeti in ravno to sedaj najbolj pogrešamo. Nekateri zdaj varčujete že za smučanje pozimi ali pa za nov avto, pri naši hiši pa imamo po novem »šparovec« za sto devetinštirideset sadik tise.