Tole je preprosta zgodba kozolca na Dolenjskem -toplarja iz ne preveč premožne domačije, saj je lesena konstrukcija brez kakih izrazitih rezbarskih detajlov. Ima pa je vse, kar mora imeti kozolec z dvemi polji – 6 betonskih »bab«, 6 hrastovih nosilnih stebrov, stene s križi v zgornjem nadstropju, božje znamenje križa za varstvo in lesenega »hlapca«. Če ne veste točno, kaj je »baba« , pri kozolcu namreč podpira vse vogale in še več, ter kdo ali kaj je »hlapec«, naj vas bo pa vsaj malo sram. Ta kozolec je kot skladišče hrane in nastilja odlično služil kamnitemu hlevu z dvema kravicama, Sava in Sora jima je bilo ime, enemu pujsu (vsakemu znova je bilo ime Packo), nekaj kokoškam – število je nihalo in bilo odvisno od lakote lisic iz bližnjega gozda. Tudi črna muca Muki je vsako leto ustvarila gnezdo svojemu pomladnemu zarodu v mansardi. Na zadnji strani je rasla dolenjska šmarnica, na sprednji črna izabela. V bližini je ogromen star španski bezeg preraščala čudovita rožnata vrtnica popenjavka. Ko sta kmetijo za večno zapustila oba ostarela gospodarja, so se lastniške in prostorske razmere malo spremenile. Brata se pri dediščini nista skregala. Kozolec je ostal na svojem mestu, a prazen in brez namembnosti za prihodnost. Pa še streha je postala dotrajana. Tako sta se dogovorila, da bo kozolec menjal lastnika. Brat bratu. Kako fino in lepo. Bodoči lastnik kozolca, eden od bratov, se je k meni obrnil po nasvet, skupaj smo določili novo lokacijo in orientacijo tudi glede na tradicionalno poljsko delitev parcel.
Prišli so bližnji priznani mojstri tesarji, zidarji so pripravili nove betonske »babe«, prav take kot so bile originalne, pripeljalo se je po mojem največje avtodvigalo pri nas in kozolec je brez strešne konstrukcije pred sedmimi leti prvič letel. Premagal je zračno razdaljo 50 metrov. Tesarji so opravili svoje delo, čas je v teh letih že pustil sledi na surovem lesu in kozolec je tam, kot bi že od nekdaj bil. V »latah« se suši seno za zajce, hišna in sosedove muce so redne obiskovalke zgornjih nadstropij. Staro izabelo in šmarnico so prav tako presadili na novo lokacijo. Kozolec objema cvetoči travnik in nov visokodebelni sadovnjak ter ponosna lipa, ki bo nekoč taka kot so bile včasih vse tri vaške gospe. Kaj pa španski bezeg in vrtnica? Španski bezeg je dobil svoje novo mesto, da bo sam sedaj kraljeval. Vrtnica pa je postala kraljica vzhodnega pročelja kozolca, ki je kot na prejšnji lokaciji ostalo zaprto zaradi prepiha. Vsak junij jemljejo dih slapovi rožnatega preobilja. Za vrtnico pa smo naknadno ugotovili, da je sorta najbrž ‘Dorothy Perkins’, ki so jo ustvarili v začetku 20.stoletja in se je svoje čase bohotila tudi na zidovih Windsorskega gradu.
Včasih je za dobro zgodbo potreben pogum, pogled v prihodnost in zavedanje, da dediščino tudi danes ustvarjamo mi sami za tiste, ki prihajajo za nami.
