Deljena hiša, kot so jo lepo poimenovali arhitekti, je kot črni diamant skrit med vitkimi debli rdečega bora. Skriva se za obloženimi vejami pravega kostanja in se spogleduje z rdečimi plodovi jerebik. Korak stran od hiše se v podrasti bohotijo gozdne praproti, trave gozdnega roba in borovničevje. Vrt pa hoče biti nasprotje naravnemu (ne)redu. Kot je bela črni.
Ko krajinski arhitekt v krajino zariše dolgo belo linijo, se je odločil, da v krajini pusti sled. Sled v časovni, kulturni in prostorski dimenziji. Dolga horizontalna linija iz brušenega betona navidezno preči deljeno hišo in z njo povezuje oba dela vrta. Ta linija je hrbtenica, na katero se pripenja ves vrtni program. Klop pod soliternim ambrovcem na odprti tratni ploskvi. Teraco dvorišče s tlakovano preprogo do glavnega hišnega vhoda. Betonska klop, ki jo v vertikalno smer prebada temno rdečelistno drevo. Temni listi, temne trave – vse z razlogom poudariti belino črte. Na drugi strani se ta konča sredi odprte travne ploskve ob bivalni terasi. Na tej ključni točki se bo kmalu zgodil prav poseben prostorski poudarek. Ker je vsak vrt proces…
