Pokopališča, vrtovi večnosti. Črno belo. Kot življenje in smrt. Kot biti in minevati. Ko ostane samo bistvo, brez tako očitno zemeljskega. Ker bomo takrat vsak vsakemu enak. Pokopališče in park. Ko znani podobi odvzamemo predvidljive lastnosti, ostanejo samo teksture, sence in kontrasti. Pa prostorski odnosi med njimi. Takrat se baročno zlije z modernejšimi časi, nov lipov drevored spominja na enake začetke tistega izpred stotin let. Na črno beli ploskvi, ki jo deli star kamnit zid, za črno belo gabrovo živo mejo in med striženimi grmovnimi linijami, počivajo v miru danes in od nekdaj. Pokopališče kot prostor miru in spokoja. Ne hrupa in razkazovanja. Svetel prostor s šumom vej drevesnih gruč in listjem na tleh. Ne prostor temno bleščečega poliranega marmorja s kupi rdečih plastičnih sveč. Vrt večnosti, kjer pod javor ali cvetočo češnjo raztrosiš prgišče, ki ostane. In v srcu prižigaš luč za žive. Zato črno bel vrt večnosti.
